Kako do trajnostne energetske oskrbe gorskih koč

Nove tehnologije lahko prinesejo novo vrednost in premaknejo družbo v želeno smer, je v uvodnem delu današnjega dogodka o trajnostnih kočah v Sloveniji dr. Marjan Rihar iz Zbornice elektronske in elektroindustrije pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki si želi tudi, da bi se povezovanje med razvojno-raziskovalnimi inštitucijami in gospodarstvom še okrepilo. Dogodek, ki ga je na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) organiziral Razvojni center za vodikove tehnologije, pod vodstvom mag. Tadeja Auerja, je postregel s primeri dobre prakse energetske oskrbe koč v ranljivem gorskem svetu, vključno z evropskim projektom SustainHuts, programa LIFE.

Vključevanje vodikovih tehnologij v gorskih kočah je novost, je povedal Pedro Casero Cabezón iz španske zasebne fundacije za raziskave na področju vodikovih tehnologij Fundación para el Desarrollo de las Nuevas Tecnologías del Hidrógeno en Aragón (FHA), ki sodeluje pri projektu SustainHuts, LIFE15 CCA/ES/000058 »in zagotovo obstaja čistejši način, s katerim se lahko gorske koče oskrbujejo z električno energijo kot pa dizelski in bencinski agregati«. Glavni cilji projekta SustainHuts, ki ga sofinancira  Evropska unija (EU) skozi program LIFE, so tako izboljšati trajnost  gorskih koč z vključevanjem obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in dodatne toplotne izolacije ovoja stavbe-koče: V  projekt je vključenih deset koč v štirih evropskih državah – dve od tega sta v Sloveniji -, v katerih  bo nameščenih 25 različnih tehnologij, vse od malih vetrnih elektrarn, fotovoltaike, malih hidroelektrarn do vodikovih tehnologij, v eni izmed koč pa preizkušajo tudi sistem za shranjevanje vodika. Pedro Casero Cabezón pojasnjuje, da bi morali projekt sicer zaključiti junija 2020, vendar so ga podaljšali do junija 2021. Splošni cilj projekta SustainHuts je med drugim zmanjšati emisije CO2 za 10 ton na leto na kočo, rabo energije pa za 20 odstotkov.

Skladiščenje s pomočjo vodika na dvatisočaku

Med gorskimi kočami je Casero Cabezón izpostavil gorsko kočo Bachimaña (Španija), ki leži na 2200 metrov nadmorske višine, ima 80 nastavitvenih zmogljivosti in obratuje skozi vse leto od leta 2012. Omenjena gorska koča se za zdaj deset mesecev na leto oskrbuje z električno energijo iz male hidroelektrarne (30 kW), dva meseca z dizelskimi agregati in dva meseca z 73 kWh baterijami v kombinaciji z dizelskimi agregati. Da bi izkoristili viške obnovljivih virov energije, bodo v gorski koči v okviru projekta demonstrirali pridobivanje vodika s pomočjo elektrolize in s pomočjo direktne elektrokemične pretvorbe vodika v električno energijo s pomočjo gorivnih celic (1600 W). Večji izziv je bilo shranjevanje vodika. Zaradi cene so se odločili za steklenice iz ogljikovih vlaken (18 steklenic po 50 litrov) – gre za sezonsko skladiščenje energije za izkoriščanje viškov obnovljivih virov energije. Omenjene komponente vodikove tehnologije (elektrolizer, gorivne celice, itd.) bi morali namestiti že novembra letos, vendar so zaradi zamud pri proizvodnji in vremenskih razmer – prišlo je do prepovedi letenja helikopterja zaradi snežnih razmer – namestitev prestavili na naslednje leto.

Potencial znižanja okoljskih emisij planinskih domov v Sloveniji

 Slovenske planinske koče obratujejo zgolj tri do štiri mesece na leto, kar predstavlja omejitev za vključevanje vodikovih tehnologij, je nadalje izpostavil doc. dr. Mitja Mori iz Laboratorija za termoenergetiko (LTE) na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, »vendar pa to ne pomeni, da ni možnosti za zmanjšanje rabe oz. nadomestitev fosilnih goriv tudi v naših kočah«. Po opravljeni okoljski analizi (LCA analiza v fazi obratovanja) obstaja velik potencial za zmanjšanje okoljskih emisij planinskih domov v Sloveniji, pojasnjuje Mori. Prvi korak pa je zmanjšanje potrebne energije za obratovanje (izolacija, krmiljenje, izobraževanje), nato sledi namestitev obnovljivih virov energije (OVE), toda obratovanje brez emisij ni možno, poudarja Mitja Mori. Tovrsten projekt poteka že na Pogačnikovem domu na Kriških podih, kjer je bila že izvedena energetska sanacija, načrtovana pa je tudi zamenjava dizelskega in bencinskega agregata s fotovoltaično elektrarno, ki bo zagotavljala 90 odstotkov električne energije, 10 odstotkov pa bo prispevala vetrna turbina. Glede na okoljsko analizo se bodo s temi ukrepi zmanjšale emisije CO2 za 44 odstotkov na kilogram CO2, za 42 odstotkov pa bo manj izpustov NOx na kilogram.

Niko Natek iz Zavoda energetska agencija za Savinjsko, Šaleško in Koroško KSSENA je v nadaljevanju predstavil projekt za razvoj in realizacijo dolgoročno vzdržnega sistema za proizvodnjo in uporabo vodika kot alternativnega energetskega vektorja tranzicije v Šaleški dolini. V okviru projekta bo vzpostavljena infrastruktura za aplikacijo vodikovih tehnologij na območju velenjske in šoštanjske občine, na lokaciji Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) pa bo potekala proizvodnja vodika; v prvi fazi projekta je predvidena implementacijo avtobusov na vodikov pogon, za kar bo potrebna tudi izgradnja vodikovih polnilnic, pojasnjuje Natek. Za  nakup šestih avtobusov na vodikov pogon so že pridobili finančna sredstva; za vsak tak avtobus bo treba odšteti 650 tisoč evrov. So pa v začetku projekta po sogovornikovih besedah načrtovali tudi nakup osebnih vozil na vodikov pogon, a so nakup zamaknili v prihodnost. Izgradnja vodikove polnilnice bo stala več kot milijonov evrov, za proizvodne enote (elektrolizer) bo treba odšteti 750 tisoč evrov. Sofinanciranje je za zdaj odobreno s strani slovenskega sklada za podnebne spremembe za nakup avtobusov (3 milijone evrov), obrnili pa so se tudi na ostale tuje inštitucije in sklade, pojasnjuje Natek. Z investicijskim projektom sodelujejo tako tudi na projektu ‘JIVE 2’ s sofinanciranjem najmanj 750 tisoč evrov. To znanje, ki ga pridobivajo tekom projekta vodikovih tehnologij, bodo nameravajo unovčiti in prodati tudi na tuje trge, še dodaja Natek.

Primeri dobrih energetskih praks v slovenskih kočah

 Kot je nadalje pojasnil mag. Tadej Auer, vodja Razvojnega centra za vodikove tehnologije (RCVT), ki je tudi organiziral današnji dogodek, je v teku investicijski ciklus, ki bo zmanjšal odvisnost gorskih koč od fosilnih goriv, na dveh kočah, pri čemer je izpostavil že omenjen Pogačnikov dom na Kriških podih, kjer znaša celotna investicija v trajnostno energetsko oskrbo 28 tisoč evrov, in sicer za naložbo v fotovoltaično elektrarno (9 kWe), baterije (6.400 Ah), vetrno elektrarno (1 kWe), drugi stroški, ki zajemajo med drugim logistiko in pripravo terena, pa znašajo slabih 3 tisoč evrov, dodatno z več kot 200 ur volunterskega dela PD Radovljica. Investicija poteka v okviru projekta SustainHuts, ki ga sofinancira program LIFE.

Energetske investicije pa je bil deležen že Kocbekov dom – Korošica, ki je kmalu po zaključeni investiciji pogorel. Investicija je bila težka približno 33 tisoč evrov, in sicer za nakup fotovoltaičnih modulov (4,5 kWe), baterije (19.200 Ah), drugi stroški pa so znašali blizu 10 tisoč evrov (logistika, priprava terena). Prihodnje leto načrtujejo še investicijski cikel na Domu Valentina Staniča – Triglav v višini 22 tisoč evrov, načrtovana pa je fotovoltaična elektrarna (3,1 kWe), baterije (1.500 Ah) in vetrna elektrarna (1 kWe), še pojasnjuje Auer.

Matej Planko iz Planinske zveze Slovenije (PZS) je nadaljeval, da je od 161 planinskih koč in 17 bivakov zveze le 84 priključenih na javno omrežje, agregate za proizvodnjo električne energije uporablja 28 koč, fotovoltaiko ima 33 koč, pri čemer ima šest koč fotovoltaiko kot edini vir električne energije, šest koč pa izkorišča vetrno energijo. Kot poudarja, so planinski objekti praviloma energetsko zelo potratni za ogrevanje: kurilno olje uporablja 23 koč v sredogorju, plin deset koč v sredogorju, fotovoltaiko šest koč, za izrabo toplotnih črpalk ni točnega podatka, nekaj koč uporablja še peč na elektriko za dogrevanje, je nanizal. »Konkretnih podatkov o porabi energije koč še nimamo,« pojasnjuje Planko, a da bi izboljšali okoljski vpliv slovenskih koč, so v PZS leta 2011 ustanovili svetovalno pisarno, leta 2017 pa so v naloge zveze vključili tudi energetski del. No, že leta 2012 so sicer začeli tudi s podeljevanjem zelenih certifikatov, ki jih ima trenutno 29 planinskih objektov. Kot še dodaja Planko, imajo z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) dogovor za razpis v višini pet (5) milijonov evrov za energetsko in ekološko sanacijo koč, obenem je po njegovih navedbah potrebno razširiti aktivnosti svetovalne pisarne in podaljšati obratovalne sezone planinskih koč v zimsko sezono.

Kabliranje kot rešitev za planinske koče?

 Elektro Gorenjska ima na področju elektrifikacije planinskih koč že nekaj izkušenj, je v zaključni razpravi ‘Kako do trajnostne energetske oskrbe občutljivega gorskega prostora?’ izpostavil Mihael Žumer iz gorenjske elektrodistribucije. V omenjeni distribuciji predlagajo gradnjo kabelskih podzemnih omrežij – nizko- ali srednjenapetostnih -, s katerimi bi se napajale koče, obenem bi ohranili zunanji videz koč, ki ga moramo ohraniti, pojasnjuje Žumer, ki pravi, da imajo alternativni viri več škodljivih posledic za okolje, kot pa vkopavanje kabla.

Kabliranje je seveda lahko del trajnostne oskrbe koč, pridaja doc. dr. Mitja Mori iz ljubljanske Fakultete za strojništvo – LTE, vendar pa lahko to izzove pretirano uporabo električne energije, prav tako se pri tem hitro porodi vprašanje, iz katerih energetskih virov je elektrika proizvedena. »Kabliranje ni rešitev za vse koče, zato moramo imeti v mislih širšo ekonomsko in okoljsko upravičenost,« dodaja dr. Marko Maver, državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP), ki poudarja, da je na planinskih društvih, da ozavestijo obiskovalce, zakaj morebitnih netrajnostnih zahtev v kočah ni mogoče uresničiti. Sicer pa na ministrstvu izvajajo t.i. mehke ukrepe za trajnostni razvoj v gorskem svetu. »Ministrstvo bo tako, denimo, sodelovalo pri obsežni akciji, da bi Triglavski narodni park postal območje brez plastike. Matej Planko iz Planinske zveze Slovenije je ob tem izpostavil, da si  želijo več posluha s strani državnih ministrstev; »gotovo pa je treba tudi uporabo agregatov omejiti na minimum in kabliranje je lahko le ena izmed rešitev«.

Agencija RS za okolje (ARSO) je sicer naročila projekt elektrifikacije določenih koč v Triglavskem pogorju, kako pa tovrstne ideje in ukrepe zares umestiti v okoljevarstvene sisteme in režime, ki veljajo v Triglavsekm narodnem parku, pa je druga zgodba, je še dejal Planko.

Vodik s pomembno vlogo pri prestrukturiranju premogovne regije

V omizju je sodeloval tudi Iztok Mori iz Mestne občine Velenje, ki je glede predstavljenega ‘vodikovega projekta’ v Velenju dejal, da ideja o vodikovih tehnologijah v dani regiji ni nova, »stara je že vsaj deset let, trenutno pa je projekt ocenjen na osem milijonov evrov«. Pri tem je dodal, da »zelena energija ni poceni, je pa nujna«. Iztok Mori verjame, da predstavlja dani projekt začetek prehoda šaleške regije s premoga v nizkoogljično prihodnost čez 20 oziroma 30 let. »Premogovne regije po Evropi že vzpostavljajo različne platforme, da bi EU lahko prešla na zeleno energijo, s strani drugih premogovnih držav, denimo Poljske, je tudi pritisk na evropsko komisijo, da se ustvari poseben sklad za prestrukturiranje premogovnih regij,« je še dejal, dr. Marko Maver pa se je strinjal, da bo imel vodik pomembno vlogo pri tem prestrukturiranju.

»Če proizvajamo iz elektrike vodik, iščemo tudi rešitev, kako bomo elektriko porabili,« pa pojasnjuje mag. Gorazd Ažman iz družbe ELES, ki vidi potencial za tako proizvedeno elektriko predvsem v transportu. Iztok Mori k temu dodaja, da bodo v njihovem primeru v začetni fazi vodik proizvajali iz energije, ki ne bo popolnoma zelena, bo pa vodik v prihodnje zagotovo proizveden iz zelenih virov.  A nasploh brez širšega ozaveščanja podnebnih ciljev ne bomo dosegli – in to tako na področju domače rabe, rabe v transportu, kot ne nazadnje v gorskih kočah. »Težiti moramo k temu, da se bo poraba energije nasploh zmanjševala, brez tega ne bomo dosegli nobenega cilja,« je še sklenil Iztok Mori.